»Ko nisem vedela, kaj storiti, sem Sergeja prosila, naj nekaj trenutkov ne počne ničesar. Morda mi glasba narekuje, da je tako prav, sem si mislila.«

»Gre za precej revolucionaren pristop, saj predstava ne poveličuje žrtev holokavsta in grdi agresorja, ampak je zelo intimen spomin na holokavst.«

»Moramo nehati razmišljati o gledališču in se posvetiti čutom in čustvom, da pridejo na plan.«

»Prvič bom letos delal stand-up kot stand-up in imam noro tremo. Drugače pa tudi moji prispevki niso čisto novinarski. Novinar mora biti objektiven, jaz nisem, sem velikokrat subjektiven in razkrivam moj osebni pogled na svet.«

»V besedilo sem vpeljal zelo močen, vedno znova ponavljajoč se motiv harmonike ne kot zgolj inštrumenta, ampak kot načina preživetja z glasbo, kamor se človek zateče v najhujših trenutkih, v katerih gre za življenje in smrt.«

»Delal sem tudi v Nemčiji in na Švedskem, pa jezikov ne razumem. Ampak poznam snov, dramo in replike.«

»Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.«

»Pri tem se naslanja na zgodbe posameznikov, ki jih je ogromno.«

»Sledili bomo interdisciplinarnosti, kar bo omogočilo širše razumevanje obravnavanih tem.«